O KURENTIH

Kurenta poznamo kot pustni lik s Ptujskega polja. V svoji prvotni obliki je predstavljal nekaj nadnaravnega. Kot demon se je začel bojevati z zimo in klical v deželo pomlad. Z divjim plesom in oglašanjem zvoncev ponazarja pradavni poskus navadnega človeka, da bi s čarovnijo vplival na naravne zakonitosti.

 

Kurent od mitologije do pustnega lika

 

Podobnost s kurenti zasledimo že v grški mitologiji. Starogrški kureti (gr. Kouretes) so malega Zevsa v jami skrivali pred očetom Kronosom. Kronosu je bilo prerokovano, da ga bo premagal lastni sin, zato ga je hotel požreti. Kureti so bili oboroženi z velikimi meči, in ko je Zevs zajokal, so z meči povzročili strašen trušč in tako preglasili njegov jok.  Povezavo z našim kurentom lahko najdemo v imenu, strašnem trušču (zvonci) in meču (ježevka).

Kurent je imel svojo vlogo tudi pri slovanskih narodih. Zasledimo ga kot razbrzdanega veseljaka, ki so ga častili krščanski predniki in ga povezovali z mesecem, vendar tega ne moremo zanesljivo trditi. Kurent se pojavlja v različnih zgodbah in pravljicah. Knjiga Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva Jakoba Klemina iz leta 1930 kurenta predstavlja kot rešitelja Slovenca ob vesoljnem potopu, ki mu je zagotovil hrano (ajdo) in pijačo (vino).

Krščanstvo je kurenta postavilo tudi v svoje običaje. Tako je znana zgodba, da je Kristus ukrotil kurenta in njegove norčije; za sedem let ga je namreč spremenil v junca in ga dal v rejo. V tem času je narava bogato obrodila. Ko je Kristus prišel čez sedem let po junca, so tega zaničevali. Kurenta je odrešil, a dan, ko se je to zgodilo, je zaznamovan kot pustni torek.

 

Zgodovina in lik kurenta

 

Kako in kdaj je nastal lik kurenta, lahko predvsem ugibamo. Podobne like sicer najdemo tudi v Medžimurju (Lame), v Slavoniji in Baranji (Nusami) in v Bolgariji (Kukeri). Lahko da je lik v naše kraje prišel iz jugovzhodne Evrope in se pomešal z verovanji staroselcev (markovški župnik Franc Grobler predvideva, da so ga v naše kraje okrog leta 1500 prinesli Uskoki).

Pisni viri besedo kurent povezujejo z rodbinskim imenom iz Šmartnega na Pohorju. Kako se je to ime pojavilo v urbarjih na tem koncu, pa je težko pojasniti.

Na dveh hišah v Jadranski ulici na Ptuju, ki sta bili sezidani v drugi polovici 17. stoletja, krasijo pročelje kurentove maske kot zidni okras. Maska na pročelju ima dolga ušesa, kar je značilno za današnje kurente iz okolice Žetal. Naglavni del maske je oblikovan v visoke pilastre.

Podrobnejši opis kurenta v 18. stoletju najdemo v zapisu kronike župnika in kronista v cerkvi sv. Marka v Markovcih, Mateja Slekovca. Zapis je nastal okrog leta 1897. Kurenta opiše kot zelo zanimivo »spako«, ki je videti, kot da bi iz pekla pobegnil in se pobratil s samim Luciferjem.

Pred vojno je bilo pustno poskakovanje kurenta večkrat prepovedano. Razlog so bili pretepi med posameznimi skupinami kurentov. Kurenti so se med seboj postavljali z metanjem ježevk v zrak in jih lovili. Največja sramota za kurenta je bila, če so mu na silo sneli kapo ali vzeli zvonce. Tega se je bal vsak, saj je to pomenilo sramoto tako zanj kot za domačijo in vas (zvonci so bili pomemben del družinske tradicije in so prehajali iz roda v rod). Zato so imeli za pasom tudi strelno orožje. Tako je prišlo tudi do krvavih kurentovih srečanj, ki jih je na svoji grafiki »Mrtvi kurent« iz leta 1938 upodobil tudi Franc Mihelič.

 

Kurentova oprava in običaji

 

Običaji in oprava kurenta od konca 18. stoletja pa do danes bistveno spremenili. Do srede prejšnjega stoletja so se v kurente lahko oblekli le neporočeni fantje, danes pa te omejitve ni več in med kurenti najdemo poleg poročenih moških celo dekleta.

Kurentov »čas« je bil od svečnice (2. februar) do pepelnice. Pri tem so se na večer 2. februarja opasali le z zvonci in v roke vzeli ježevke. Celotno kurentovo opravo pa so nadeli v soboto ali nedeljo pred pustom. Hodili so od vasi do vasi, obiskovali dekleta ali znance. Po vasi so kurenti hodili le z nadeto kapo in so jo sneli izključno v hiši. Vse to je dajalo kurentu skrivnostni pridih, ki se v zadnjih treh desetletjih vse bolj izgublja. Če se osredotočimo na obstoječe vire iz druge polovice 18. stoletja, je kurentova kapa do danes doživela veliko sprememb. V tem obdobju je bila osnova kurentove kape v usnjenem naličju, na katero so našili ovčjo ali zajčjo kožo. Seveda so pri tem uporabljali staro, že uporabljeno usnje (zgornji deli škornjev, torb …). Naličje je imelo izrezane odprtine (oči, nos in usta) in našit štrleč usnjen rilec. Iz ust mu je molel dolg prešit usnjen trak, ki je predstavljal jezik. Pod nosom so mu iz sirke naredili brke. K ustom je bila prišita nit, na katero so obesili bele ali črne fižole (kot zobje). Naličje je bilo belo pobarvano s črnimi obrobami za oči. Kapa je imela zgoraj všite rogove. Za te so uporabljali štrleče palice, ovite s klobučevino, ali iz usnja narejene rogove, napolnjene s slamo in utrjene z dodatnim materialom. Na koncu rogov je bilo pritrjeno gosje pero.

Iz slikovnega gradiva lahko razberemo, da je bila kurentova kapa spremenjena v obdobju pred prvo svetovno vojno. Spremenilo se je predvsem naglavno okrasje. Rogova sta bila poslej med seboj povezana in na žicah so bili prepleteni raznobarvni trakovi in drugo okrasje, ki je bilo narejeno iz barvnega papirja. Tudi naličje je postalo raznobarvno. Posebnost so bila tudi gosja ali puranja krila ob straneh, ki so posebej obdelana in pritrjena na rob kape.

Za kožuh so uporabili predvsem svoje zimske kožuhe, ki so jih nekoč nosili tudi sicer. Oblekli so si ga tako, da je bila kosmata stran zunaj. Danes so kožuhi narejeni iz ovčje kože.

Po pisnih virih lahko razberemo, da je nekoč imel kurent le en velik zvonec, pritrjen na hrbtu. To so bili kravji zvonci, ki jih na Ptujskem polju niso potrebovali za pašo krav tako kot na visokogorskih pašnikih. Fantje so zvonce kupovali ob nakupu lesa oziroma prodaji svojih izdelkov (čebule - »lukarji«) predvsem na Pohorju. Danes ima kurent pripasanih pet zvoncev, ki jih naredijo domači kovači. Zvonci morajo biti lepo uglašeni in so ponos vsakega kurenta.

H kurentovi opravi spada še ježevka, to je palica, na katero je na enem koncu pritrjena ježeva koža. V zadnjem obdobju so za kurenta značilne tudi zelene ali rdeče nogavice, ki jih v prejšnjih obdobjih ne poznajo.

Če primerjamo opisanega kurenta še z drugimi vrstami kurentov z Dravskega polja in Haloz, najdemo razlike predvsem v kapi. V teh okoljih poznamo kurenta z rogovi (goveji rogovi, tudi kozji), ki ima ušesa narejena iz usnja.

Kurent je tudi povezan z drugimi pustnimi liki, ki jih poznamo na Ptujskem polju. Velikokrat se pojavi skupaj z »orači«. Iz tega lahko sklepamo, da lahko vpliva tudi na rodovitnost, zdravje v hlevu in družini … Zato je (bil) kurent vedno dobrodošel obiskovalec vsake kmetije.

 

Kurent nekoč in danes

 

Prav mističnost je ta lik znova postavila v ospredje zanimanja konec šestdesetih  let. Kdo se je skrival v kurentovi opravi, je bila skrivnost. Kurent se je na hitro pojavil in bil živ le štiri ali pet dni v letu. Zato so bila srečanja s kurenti vedno nekaj posebnega. Otroci so bežali v strahu pred njimi, dekleta pa, če kurentove oprave niso poznala, so se mu poskusila izogniti ali pa odkupiti z robcem.

 

Danes je kurent izgubil svoj pomen in vlogo v domačem okolju. Kurenta lahko srečamo v vseh letnih časih, predvsem na različnih športnih in drugih prireditvah. Njegovo pojavljanje ni več povezano z njegovim poslanstvom.

Zato se nam upravičeno postavlja vprašanje, ali bo kurent kot lik še vedno zanimiv za širše okolje, tudi čez nekaj desetletij?

 

Besedilo: Davorin Kelenc (Februar 2005)